Skoraj velika večina trdega PVC-ja se uporablja kot konstrukcijski material, zato bi morala njegova stabilnost žrtvovati vsaj njegove značilnosti strukturnega materiala, vključno s temperaturo toplotnega popačenja, modulom itd.
Zato vsi stabilizatorji, ki se uporabljajo za trdi polivinilklorid, ne morejo igrati vloge mehčalcev. Izbrani stabilizator (npr. svinčeva sol/kalcijev cink stabilizator) mora imeti možnost prodreti v matriko polimera, ne da bi povečal titer polimera. Kot pomočniki stabilizatorjev so dovoljena le maziva. Po definiciji lahko maziva le začasno vplivajo na strukturo polimera in ne morejo bistveno spremeniti lastnosti polimera. Zato je učinkovitost stabilizatorja odvisna od njegove sposobnosti usklajevanja z notranjim mazivom.
V mnogih primerih se izdelki iz trdega PVC-ja razgradijo sočasno med proizvodnim procesom. V teh procesih je toplota, ki nastane zaradi striženja in trenja, zelo intenzivna, zato je mazivo pomembno tudi za zmanjšanje strižne stopnje blizu obdelane površine, tako da kompleks stabilizatorja in notranjega maziva zmanjša strižno silo in kompenzira notranje napake mešanice. Zato ima ravnotežje notranjega in zunanjega maziva ter funkcija stabilizatorja enako pomembno vlogo.